Včasih je bilo razvijanje fotografij prava umetnost
Ker imam zelo rada tradicionalne tehnike, mi je bilo razvijanje fotografij iz filma prava umetnost.
Tako sem imela izposojen še star fotoaparat od babice, ki je bil še na film. Morem reči, da je že fotografiranje s takšnim aparatom lahko pravi izziv, saj moreš imeti kar nekaj znanja glede nastavitve časa in zaslonke. Če je fotografija uspela ali ne, namreč opaziš šele takrat, ko film razviješ, prav tako pa ima tudi film omejeno število fotografij, in ne moreš kar tako izbrisati nekaj fotografij, da bi lahko imel kaj več prostora, kot to deluje na spominski kartici digitalnega fotoaparata. Ko sem tako zapolnila celoten film sem šla k prijatelju, ki je imel doma temnico. V temi sem tako mogla shraniti film iz fotoaparata, ter ga pazljivo narezati na trakce in ga dati v razvijalec. Previdna sem mogla biti, kako sem film prijela.
Čas ki sem ga pustila v razvijalcu, je bil zapisan v filmu, saj je od vsakega proizvajalca filma zelo različno. Nato, sem film sprala pod tekočo vodo, da sem odstranila vse kemikalije, ter počakala, da se film posuši na zraku. Tako sem lahko n svetlobi pogledala, katere slike bi si želela razviti. Tako sem se za razvijanje fotografij odločila za tiste, ki so bile v negativu zelo raznolike, saj sem vedela, da so ravno te tiste, ki bodo prišle lepo osvetljene in izostrene. Tako sem ponovno šla v temnico, ter pripravila foto papir kateri se je osvetlil skozi film za določen čas. Tako sem zopet počakala nekaj časa in ta fotopapir ponovno dala v razvijalec, s podobnimi kemikalijami, ponovno počakati kar nekaj časa in nato ponovno sprati z vodo ter posušiti.
Sicer je bilo takšno razvijanje fotografij zelo zamudno, zaradi takšnega procesa, a vendar je bila fotografija zaradi tega toliko lepša in bolj umetniška, saj je bilo vanjo vložnega kar nekaj truda.
Pivovar