Moja sestrična in sladkorna bolezen v zadnji fazi nosečnosti
Na kavi mi je sestrična povedala, da jo je doletela sladkorna bolezen zaradi nosečnosti. Ima pa še dobre tri mesece do poroda. Seveda je bila zelo zaskrbljena, kaj bo to pomenilo za otroka in kako bo sedaj vse skupaj zmogla. Sicer ima moža, ki ji zelo pomaga pri tem, ampak verjetno ima tudi nihanja v počutju. Sedaj si verjetno želi, da bo čas do poroda, zelo hitro pri kraju, da je ne bo več skrbelo in, da bo vse dobro seveda.
Poznam kar nekaj ljudi, ki jih sladkorna bolezen spremlja že kar dolgo časa in spomnim se, da nihče ni bil najbolj vešč pri sprejemanju te spremembe. Vsi so potrebovali kar nekaj časa, da so se navadili in našli način, kako vseeno živeti, kar se da kakovostno. Danes sicer delujejo vsi kor, da jih to ne ovira veliko, ampak jaz mislim, da vseeno ni tako lahko, kakor je videti navzven. In če so oni potrebovali nekaj let za prilagoditev, ki jo je zahtevala sladkorna bolezen, si ne predstavljam, kako mora biti sestrični, ko se morajo prilagajati temu v najtežjem delu nosečnosti. Res, da naj bi bilo hitro po porodu konec tega, ampak vmes lahko vseeno nastane marsikaj še.
Trije meseci, ki so bili pred njo, so se kar ustavili. Tudi zame. Sva kar veliko v navezi, in ko ima ena od naju težave, jih druga v celoti doživlja poleg. Dnevi se niso premaknili nikamor, dnevnih izzivov je bilo pa kar vedno več. Šele po kakšnem mesecu, ko je komaj šel mimo, se je vse skupaj malo uravnovesilo in osvojila je vse, kar je sladkorna bolezen zahtevala.
Težko pričakovani porod je prišel in na srečo kaže, da je z otrokom vse dobro. No vsaj za sedaj. Resnično upam, da tako tudi ostane. Sedaj je na vrsti le še čakanje, da se sladkorna bolezen poslovi od sestrične in lahko naprej uživa kakovostno življenje.…