Moj prvi vzpon na Triglav
Ob prelomu tisočletja me je življenjska pot odnesla med planince. Tako sem tudi jaz postal hribolazec. Moj prvi podvig v tej druščini je bil vzpon na najvišjo goro naše države in to po najtežji poti. Dva meseca sem imel časa za priprave. V bistvu sem potreboval samo kondicijo. Takrat sem služboval približno trideset kilometrov proč od doma. Odločil sem se, da bom do odhoda na vzpon, se v službo vozil s kolesom. Da pridobim na kondiciji in utrdim mišice na nogah. Tako sem dober mesec nabiral kondicijo s kolesom, zadnje tedne pred odhodom pa s hojo na bližnji hrib. Najprej brez nahrbtnika, potem pa z nahrbtnikom, ki sem ga vsak dan bolj napolnil, tako, da je bil vsak naslednji dan težji. Nervoza zadnjo večer pred odhodom je bila velika. Kar nisem ogel zaspati. Ob dveh ponoči pa je bil čas za odhod. Pred jutranjim svitom smo želeli biti pod goro in v enem dnevu priti skoraj čisto pod vrh, do zadnje planinske koče na poti proti vrhu. V nahrbtniku vse potrebno, teža pa zavidljivih trideset kilogramov. Trdno zavežem pohodne planinske čevlje in pot pod noge.
Po dobrih osmih urah hoje in plezanja po skalni steni, kjer včasih sploh ni bilo poti, samo klini zabiti v golo steno, utrujeni od poti in vročine pridemo do planinske koče. Popoldne preživimo v okolici, zvečer pa že v mraku ležemo k počitku. Ob sončnem vzhodu gremo na vrh. Zjutraj, še v temi, se zbudim pred ostalimi. Sonce bo vsak čas pokukali izza okoliških vrhov in obsijalo vrh našega cilja, ki ga je ponoči narahlo pobelil sneg. Prelepo. Kmalu se odpravimo proti vrhu in v slabi ure vzpona pridemo do vrha. Neverjeten pogled naokrog. Nikjer višje točke na obzorju, saj stojim na najvišji točki v naši državi. Nepozaben dogodek. Sledi še obvezen krst, tepež z planinsko vrvjo po ta zadnji. Tako, zdaj pa se pravi državljan. Ta izlet je zaznamoval naslednjih mojih petnajst let življenja med hribolazci.